Breveta: LONDON in MADRID
PDF Natisni E-pošta
Avtor Tanja Kavčič   
četrtek, 29 avgust 2013

L O N D O N   -   E D I N B U R G H   -   L O N D O N   1430 km

M A D R I D    -   G I J O N   -   M A D R I D  1240 km

 

Sta velika, svetovno znana breveta in oba sem v tem poletju uspela prevoziti. Verjetno sem edina ženska na svetu, ki sem letos vozila oba. V Angliji nas je bilo okrog 65 žensk, v Španiji pa 10. V Angliji 7 Slovencev med okrog 1100 kolesarji, v Španiji pa 5 med 241. Vsi Slovenci smo bili obakrat uspešno na cilju.

 

 

Dve Tanji na cilju v Madridu

 

Ritualov na startnem mestu, ko nam dan pred brevetom pregledajo kolo in opremo in rečemo temu »tehnični«, smo že vajeni. Samo v Parizu je bilo to nekaj posebnega. Prvič.

Zato pa je bil poseben start v Londonu. Vstali smo ob štirih zjutraj, ob petih odpeljali na 15 km oddaljen start prologa pred Buckinhamsko palačo, tja prispeli v zadnjem trenutku, saj smo med potjo Dejanu dvakrat zračnico zamenjali. Nato pa smo se lomili malo po pločnikih, malo po cestah, mimo londonskih znamenitosti, po levi strani ceste, česar nismo še povsem obvladali, na trasi 30 km prologa, do starta breveta v LOUGHTONU. Ko smo prispeli tja, je bilo treba takoj na startno mesto in že smo bili v dirki.

Bilo je lepo vreme na tem brevetu. Sonce. Bil je tudi veter. Vse sorte vetra. Nasproten, bočni, pa v hrbet. In bil je dež. Vse sorte dežja. Kot ploha, močan naliv, pa droben dežek, kot bi imel padati celo večnost. In bila je megla in bil je mraz. Pa spet od začetka. Sonce na čistem, od dežja umitem nebu.

In bila je neverjetna prijaznost, ustrežljivost, dobrotljivost ljudi na kontrolnih točkah. Le te pa so bile polne dobrot, takih in drugačnih in zato je bilo, da smo veliko jedli. Preveč. Ker se preprosto ni dalo upreti vsemu temu.

Organizatorji so nam peljali prtljago na dve kontrolni točki, ki smo ju sami izbrali in ju lahko koristili tudi nazaj grede. To je naredilo brevet še veliko bolj prijazen.

A – bile so tudi hude ceste. Res hude. Grob asfalt, iz kamnov in ne peska, razjeden od dežja. Ker Angleži morajo imeti grobe ceste. Divji, prehitri vozniki so. Prav ceste, primerne za  gorska ali trek kolesa, so ta brevet naredile težak.

In, bila je moja »First Lady«, ne vem, kdaj se je to začelo, a je trajalo, več kot 1000 km. Lepo je biti tako sprejet na kontrolnih točkah.

Na zadnji etapi pred Edinburghom se mi je zdelo, kot da smo izbrani. Da lahko vidimo, občutimo, doživimo vse lepote hribovite Škotske. Vozili smo v večernem soncu, levo in desno so valovili s travo in resjem poraščeni hribi. Prav tako izbrani smo bili naslednje jutro, ko smo v jutranjem svitu zapuščali Edinburgh in vozili po enako lepi pokrajini. Zadnja etapa pa nam je poleg gladkih cest dala doživeti brevet v pravem pomenu besede. Vsaj meni se je zdelo tako. Vozili smo v družbi treh Nemcev, dva mladca, ki bi lahko letela, sta spremljala 60 letnika, ki pa nikakor ni bil počasen. Spoznali so se šele na brevetu in vozili skupaj. Všeč mi je bilo, kako sta pazila nanj in čeprav bi glede na pripravljenost, ki sta jo kazala, lahko dosegla veliko boljši čas, so prispeli v cilj skupaj. Žal smo zaradi Andrejeve preluknjane zračnice morali skupino zapustiti in smo potem do cilja nadaljevali sami.

 Na cilju smo bili v približno 88 urah, kar je pomenilo uvrstitev med prvih 100 kolesarjev od 1100 na startu.

 

Čez dobrih 14 dni pa smo odpotovali v Španijo. Pot s kombijem je bila daljša, a lepša. V Španiji so nas presenetili čistoča in urejenost mest, enkratne ceste, no, preveč jih imajo, tudi po dve avtocesti v isto smer…. Pa vetrnice, morja vetrnic, mi pa niti ene same ne prenesemo…. Ogledali smo si Zaragozo, Madrid, Toledo in nekaj malega Barcelone. V Madridu smo stanovali v modernem hotelu brez recepcije, ki pa je imel super apartmaje in čeprav smo bili zelo blizu centra mesta, je bil ponoči mir.

Start breveta, v ponedeljek, 19. avgusta, je bil tokrat v noč, Slovenci smo startali ob 21.30. Prva etapa je bila hitra, divjali smo čez klance, tekmovali z drugimi kolesarji, razkazovali in trošili pripravljenost in mišice in nenadoma smo bili v ATIENZI, na prvi kontrolni točki, kjer se je trlo kolesarjev. Bilo je, kot bi etape sploh ne vozili.

To je bila moja najboljša nočna vožnja v življenju, spalo se mi ni niti sekundo. Zato pa smo se naslednji dan soočali z realnostjo tega breveta. Ceste so bile sicer prekrasne, razen na področju mesteca AYLLON. A bil je močan nasprotni ali bočni veter, večino poti, bila je težka gori doli trasa, pa neskončne ravnine z nasprotnim vetrom in sonce je pripekalo. Ponoči pa mraz, dodatna oblačila, ki sem jih imela s sabo, so komaj zadostovala. Predvsem pa, oskrba na kontrolnih točkah je bila pomanjkljiva, take nismo bili vajeni niti bili nanjo pripravljeni. Tople hrane ni bilo, le mrzla paštna solata na treh točkah. Tudi sadje le tu pa tam, sendviči enako. No, v CISTIERNI in GIJONU smo se le najedli in dalo se je nadaljevati.

Naša skupina je imela smolo s spanjem drugo noč. Ustavili smo se v CANGASU, čeprav je bil cilj, da v enem zamahu pridemo do GIJONA in šele tam prespimo. A se je meni že v torek zvečer tako spalo, da sem sanjala med vožnjo in je bilo nevarno. V telovadnici, kamor so nas poslali, pa šok: zelo malo podlog za na tla, odej nobenih, kaj šele ogrevanja, kar so obljubljali v napovedih. In kmalu so začeli prihajati tudi drugi kolesarji in ker organizator ni poskrbel za red, so rogovilili, kot so vedeli in znali in bilo je vsega, samo miru ne. Malo po tretji uri v sredo zjutraj smo startali proti GIJONU, živčni in neprespani in v GIJONU sem morala ponovno za eno uro spat, da si je odpočila še glava. O, potem je pa šlo. Smo res terali cel dan, do enih zjutraj. V četrtek pa smo doživeli razmnoževanje in rast klancev, neverjetno, koliko več jih je bilo kot na začetku…. Se nam je zdelo.

Na cilj je naša skupina prišla v četrtek zvečer, po slabih treh dneh vožnje, v času 71 ur in 54 minut. Dejan  je bil v cilju že dopoldan, Simon pa popoldan.

Oba breveta, tako v Španiji kot Angliji sta bila težka. A kljub temu bom, če bo le vse po sreči, ob prihodnji organizaciji vozila oba. Sta težka, a divje lepa.

Andrej in Edi, hvala za vajino družbo na brevetih in vso pomoč. Brez vaju ne bi bilo doživetij, mojih voženj, niti tega zapisa.

 

Nekaj slik je v galeriji.

 

Sponzorji

Advertisement
Advertisement
Advertisement
Advertisement
Advertisement
Advertisement
Advertisement

Aktualni dogodki

No events

Prijava






Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Intelektualna vsebina strani je last Kolesarskega kluba DJAK.
Za ogled priporocamo brskalnik Mozzilo Firefox2

survivor