JUHEJ!

Ja, je res. Facebook dela čudeže. No, zaradi mene, ki tam nič ne objavljam, bi ne bilo nobenega čudeža zato pa so ćlani KK-DJAK to storili zame in tako je bila obvešÄenost za današnjo Tržaško stotico res popolna. In so danes zjutraj kolesarji kar prihajali in prihajali na železniško postajo v Novi Gorici. Blizu 30 se nas je zbralo, od tega več kot pol članov KK Djak, pa Brici so tudi prišli, pa naši prijatelji randonneurji iz Ljubljane, Kopra… pa še enih par kolesarjev, ki jih nisem poznala. Še nekaj fotk za spomin, spremne besede predsednika in smo štartali. U nulo točni, so zvonili v Solkanu za k maši, a meni se je zdelo, da bolj nam zvonijo. Za popotnico.

In pičimo mi proti Mirnu, lepo je bilo, brezvetrje, toplo, preveč pa tudi ne in prehitita kolono dva naša, da če lahko gresta naprej, sta vprašala. En je bil Uroš, ta nar ta bulš gorc od Djaka in kolega Srečko. In sta šla, ma kaj šla, sta poletela, se mi je zdelo. Mi je kasneje, že na Krasu rekel en kolesar, da ko je on presedlal z gorskega na cestno kolo, se mu je zdelo, da vrti v prazno, tako lahko je šlo…. Ni čudno, da sta zato za dva gorca tako letela, saj sta bila tokrat s cestnimi kolesi… No, na ta prvem klančku se je skupina razcepila na dve ali tri, Uroš in Srečko pa še kar naprej gasa. Saj potem so se zamenjali, sta prišla tudi Kristjan in Igor na čelo in ni šlo nič bolj počasi.

Pripeljemo mi na glavno cesto proti Trstu, pred Devinom in Sesljanom je klanec, za katerega misliš da ni, a je, samo cesta je ravna in ga ni prav videti,  Äutiš pa, kako gre bolj težko, ko tam poganjaš pedala, ker češ bit hiter, pa ne rata. No, temu se reče, da ni dovolj moči… Pred Devinom se še bolj vzpne in sem začela zaostajati. Ne dosti, za kakšen meter za Urošem, spet sta bila na čelu skupine s Srečkom. Pa me prime nekaj za hrbet in potisne naprej, uau, s kakšno lahkoto je šlo. Je bil en kolesar, prvič videla, z velikim napisom Selle Italia. Tisto Italijo sem si zapomnila in sem kasneje vprašala Andreja, da kdo je tisti Italijan, se pravi Zamejec, ker je govoril slovensko, pa mi reče Andrej, ma kakšen Zamejec, saj govori po idrsko. Uau, tudi Idrci med nami. In še fajn in nasmejani.

In je tisti Italijan Idrc Uroša in Srečka poskušal pred spustom v Trst malo upočasniti, jaz sem Sandiju, ki je takrat vozil z mano rekla, da ne mislim tako šponat, Sandi se je takoj umaknil bolj zadaj v kolono, jaz sem pa samo rekla in naredila pa nič. Sem šla za njima in vedela, vedela ves čas, da na vzponu na Prosek bo prišel trenutek resnice. Sploh pa, ker sem v nogah že pošteno čutila tistih 160 km prejšnjega dne, ko sva z Andrejem zvozila permanentni brevet Lahkotno po Krasu in sem se res potrudila, kolikor zdaj v tem času zmorem. Na, zdaj pa spet divjam. In se temu sploh ne morem upreti, pa čeprav vem, da me bo kasneje pobralo.

V Trstu smo malo upočasnili in se je dalo zadihat, na ta najbolj strmem začetnem delu vzpona na Prosek sem celo upala, de bom zmogla s fanti na vrh, ker nismo šli hitro, a so potem spet našponali, v klanec pa jim nisem mogla slediti. En za drugim so šli mimo in sem je ostala sama. Noge težke kot svinec, menjalnik trd kot tisti z začetkov breveta PBP pred 120 leti, želja peljati bolj hitro pa ogromna. A ni kaj, vsega se ne da. Tik pod vrhom mi pride nasproti Andrej in ko sem bila že prepričana, da bova zdaj pa sama vozila po Krasu, zagledam skupino, ki je čakala. Fantje, hvala. Še enih par kolesarjev, ki so pri Mirnu ostali zadaj, je prišlo na vrh in smo šli skupaj naprej. Saj nismo dosti stali v Proseku. Ne vem, če je bilo pet minut.

No, so me morali počakati še v Komnu, pa v Štanjelu, tam smo zapeljali v množico motoristov ob cesti, ku eni brvinci (mravlje) smo bili med tistimi stroji in njihovimi lastniki. Morda so imeli žegnanje ali kaj, čeprav duhovnika nisem videla. Potem pa je itak šlo do cilja samo v dolino in v ravnino. In še prehitro smo bili nazaj v Novi Gorici, dobre tri ure in pol je trajalo vse skupaj.

Par kilometrov pred ciljem me vpraša Andrej, da če vem, kdo je tisti Italijan Idrc…. Ma kako naj vem, pojma nimam… Valter Bonča, ja, da se mu zdi znan…. Ko je še Robi potrdil…. Juhej ajej, sam Valter Bonča mi je pomagal v tisti klanec? Uau.

In, juhej za današnjo enkratno turo, Tržaško stotico, ki je iz lanskih bolj skromnih začetkov že letos prerasla v ta pravo kolesarsko rundo. Kjer se imamo fajn in nas je dosti in damo vse od sebe in smo na koncu zadovoljni. Ker smo imeli lep dan in lepo turo. No, jaz sem vsekakor in reeees upam, da vsi, zgodb, ki ste jo prebrali, pa je toliko, kolikor nas je bilo. Ker je vsak doživljal po svoje.

Pa na svidenje tudi drugo leto, če ne prej!

 Tanja